Janez Koncilija napisal/-a:Mogoče lahko besedo strah zamenja beseda tesnoba, pa smo verjetno že bližje.
Morda tudi jaz dobro poznam ta vaš občutek pred požarom - že petnajst let ga doživljam pred prvim spustom po kakšni reki, pred zahtevno tekmo pri visokem vodostaju, pred kakšnim reševanjem, ko sploh ne veš točno, v kaj se podajaš.
Včasih, ko stojimo ob reki, tik preden štartamo, steče beseda tudi o tem.
Predvsem v stilu: "Kaj je, stari a te je kaj strah?"
In priznam, da me je. Čeprav to ni tisti strah, ki ga poznam iz otroštva, bolj tesnoba, kot je napisal Janez. Približno tako, kot pred bungee skokom, ali pa pred vožnjo z motorjem po Grobniku.
Trdim, in za temi besedami stojim, da je ta občutek potreben. Ker ko ga več ne bo, potem bodo stvari postale presneto nevarne. Vode se namreč ne rabiš bati, moraš pa jo spoštovati, in to spoznaš takrat, ko prvič občutiš njeno moč. Podobno, kot pri ognju.
Naši mulci stvari na rekah že precej dobro obvladajo in upam si trditi, da vedo, kaj počnejo. A vendar se včasih zgodi, da tega "straha" pri njih ne vidim. Tako smo recimo bili lani prve dni oktobra na tekmi za Evropski pokal v Čunovem - na najlepši in najzahtevnejši umetni progi v Evropi. Tri dni smo raftali, pa furali kajake in minirafte, pa dosti tudi plavali, in vse je bilo OK. Seveda, proga je projektirana tako, da se nesreče ne morejo zgoditi.
Tisti dan, ko smo se vrnili v Maribor, je po stari strugi reke Drave teklo okrog 800 kubičnih metrov na sekundo - normalni pretok je dvajset metrov. Seveda so vsi mulci takoj začeli: "Ej, a lahko gremo s kajaki po Dravi do Dvorjan?"
Pa jim nisem pustil. Iz enega samega razloga, ker so tiste dni prej dobili občutek, da "držijo boga za jajca", da so Supermani, da se jim ne more nič zgoditi. Pa jim nisem dovolil, čeprav sva se s trenerjem skoraj skregala, ker smo spustili izredno priložnost za trening na divji vodi, na divji Dravi.
Pač, ziher je ziher, In tisti, ki me poznajo, me poznajo kot ziheraša, ki niti na Dravi ne dovoli veslanja brez jopiča. Eden izmed naših vodnikov, ki je tudi izvrsten učitelj kajaka, že drugo sezono ne sme voziti turistov za nas, ker je dovolil, da so se v njegovem raftu po Dravi vozili turisti brez jopičev in tudi po opozorilu ni poskrbel, da bi si jih ponovno oblekli. Jebiga, jopič na vodi je potreben. Saj se tudi padalcu lahko kaj zgodi, če skoči iz letala, pa nima na sebi padala.
Tako pač je. In dokler me bo pred raftingom v želodcu malo stiskalo, vem da sem zdrav in OK. Ko me bo pa nehalo, bom pa za vedno slekel neopren in vrgel veslo v kot. Takrat bom namreč sam sebi nevaren, in s tem lahko v nevarnost spravim tudi tiste, ki mi na spustih zaupajo. Preveč smrti sem že videl na vodi, in zelo dobro vem, zakaj so umrli.
Ker jih v želodcu ni več stiskalo, ker so mislili, da vse znajo in ker so mislili, da je strah samo za strahopetce. Pa so se presneto fejst zmotili.
LP, R.
