Sistemi za zgodnje odkrivanje požara

[Matej K]

izbrskano iz zgodovine:

prvi del članka iz gasilca iz leta 1964, drugi del sledi.

Elektronika in avtomatika v protipožarni službi


Elektronika in avtomatika imata danes vidno mesto skoraj na vseh področjih dejavnosti človeške družbe. Prišlo je celo tako daleč, da si mnogih dejavnosti brez elektronike in avtomatike sploh ne moremo več predstavljati. Prav zaradi tega bo za vsakogar, ki ga zanima sodoben način borbe proti požaru, zanimivo vedeti, kakšno mesto ima v tej borbi ta veja tehnike. Če želimo opredeliti mesto elektronike in avtomatike v tej veji človeške dejavnosti, moramo najprej analizirati njene posamezne faze, ki so:
Požarna preventiva,
Alarmiranje,
Gašenje.
Vsi navedeni členi tako imenovane požarne verige so enako važni in če eden izmed njih odpove ali ni pravilno zastopan, se prav gotovo poveča možnost požara in s tem tudi možnost večje škode.
Z lahkoto ugotovimo, da imata elektronika in avtomatika svoje mesto v drugem členu požarne verige, tj. v alarmiranju, ki vedno bolj pridobiva na pomenu, predvsem iz naslednjih razlogov:
Razvoj gospodarstva in sploh človeška dejavnost stremita k čim večji avtomatizaciji, kar hkrati povzroča, da imajo posamezni objekti vedno večjo vrednost in da se skladno s tem veča tudi požarni riziko. Čeprav se danes sodobni objekti, betonske konstrukcije, torej predstavljajo majhen požarni riziko, se vrednost protipožarne zaščite še ni zmanjšala predvsem zaradi tega, ker danes večji del vrednosti nekega podjetja predstavljajo notranja oprema (stroji, naprave) in da zaradi tega sodobna protipožarna borba teži predvsem k obvarovanju te opreme. Zaradi teh vzrokov je proti požarna akcija s priročnimi sredstvi v prvih trenutkih požara vredna več kot akcija z najmodernejšimi sredstvi pol ure zatem. Danes je zaradi visoke vrednosti opreme škoda pri požaru v istem časovnem obdobju mnogo večja kot v preteklosti. Zato je hitrost akcije največjega pomena. Ta hitrost pa je odvisna od hitrosti alarmiranja in izurjenosti gasilskih enot. Prav hitrost alarmiranja pa lahko z uvedbo sodobne elektronike in avtomatike bistveno izboljšamo.
Alarmiranje, kot važen člen požarne verige, lahko razdelimo:
alarmiranje v okviru posameznih zaključenih (industrija, muzeji, hoteli,itd.);
alarmiranje javnih gasilskih enot.
Poglejmo sedaj, kaj nam nudi sodobna tehnika obeh navedenih vrstah alarmiranja.

Sistem alarmiranja v okviru posameznih zaključenih objektov

Od sistemov za javljanje oziroma alarmiranje zahtevamo naslednje:
Nevarnost požara morajo javiti čimprej.
Torej uporabljeni indikatorji požara morajo reagirati že v prvi fazi izgorevalnega procesa.
V primeru reagiranja enega izmed indikatorjev mora alarmni sistem na najugodnejši način prenesti alarm najbližji operativni enoti, obenem pa omogočiti prenos alarma na javno gasilsko enoto.
V preteklosti je bil človek tisti, ki je odkril nevarnost požara in o tem obvestil gasilsko enoto. Seveda pa človek ni absolutno zanesljiv in tudi ne more biti ob istem času na več mestih. Prav zaradi tega je že od nekdaj stremel, da se nadomesti z sodobnimi napravami, ki bi avtomatsko ob vsakem času alarmirale nevarnost požara.
Danes razpolagamo z naslednjimi sistemi za javljanje požara v posameznih objektih:
1. Sistem z ročnim- manualnim javljanjem, tj. omrežje posebnih električnih tasterjev, ki so razporejeni v posameznih prostorih objekta, ki jih v primeru požara aktivira prisotna oseba. Ti električni tasterji oziroma ročni javljalniki so potem vezani v skupine in te z vodniki na signalno centralo.
2. Sistem za avtomatsko javljanje požara, ki pri določenem kriteriju nevarnosti požara tega prenesejo v obliki alarma na eno in drugo mesto, kjer obstajajo dežurne službe. Ti sistemi bazirajo na indikatorjih požara, ki so razporejeni po posameznih prostorih, ki so vezani v skupine, te pa z vodnikom na signalno centralo, ki je nameščena v portirnici ali drugem mestu, kjer je dežurna služba. Avtomatski javljalniki požara pravzaprav bazirajo na indikaciji pojavov, ki jih lahko človek zaznava z svojimi čutili in to so:
a) Človek občuti povečanje temperature v primeru požara.Na tej osnovi delujejo avtomatski termični javljalniki in sicer kot termostati in se aktivirajo ko temperatura doseže mejno vrednost (npr. 60, 80, 100°C ), ali v primeru, da ta temperatura v enoti časa poraste za določeno vrednost (od 4 do 10°C/min ). Prve imenujemo maksimalne a druge diferencialne termične indikatorje – javljalnike.
b) Človek vidi dim in plamen. Na tej osnovi bazirajo optični – dimni javljalniki, ki reagirajo na spremembo svetlobe pri pojavu ognja ali pa reagirajo na frekvenco plapolanja plamena.
c) Človek zaznava pline, ki se tvorijo pri izgorevanju skoraj pri vseh vrst materiala. Na tej osnovi delujejo ionizacijski indikatorji, ki jih tudi imenujemo elektronski nos. Ti reagirajo na določeno koncentracijo malih delcev - aerosol, ki so sestavni del plinov, ki se tvorijo pri izgorevanju posameznih materialov.
Vsaka od navedenih vrst avtomatskih indikatorjev ima svoje področje uporabe. Tako npr. avtomatski termični javljalnik uspešno nadzira prostore, v katerih je material z visoko toplotno vrednostjo in veliko intenziteto gorenja.
Vendar pa moramo dati najboljšo oceno ionizacijskemu javljalniku tj. elektronskemu nosu zaradi tega, ker reagira na pojav, ki je prva faza izgorevalnega procesa, skoraj vseh materialov. V primerjavi z drugimi javljalniki reagira najhitreje pri izgorevanju večine materialov , posebno prednost pa ima pri pravočasni indikaciji samovžigov, tlečih materialov, na kar drugi indikatorji sploh ne reagirajo.
Uporaba avtomatskih sistemov za alarmiranje požara je danes že zelo velika. Tako npr. v Švici vsako leto opremijo različne objekte z 10.000 novimi indikatorji, kar predstavlja površino 500.000 m2 ob pogoju, da en javljalnik lahko uspešno nadzira najmanj 50 m2 površine. Podobna situacija je tudi v drugih naprednih razvitih deželah. S tem, ko je domače podjetje ISKRA Kranj pričelo izdelovati take naprave, smo tudi pri nas zabeležili prve uspehe na tem področju. Tako je doslej nekaj naj važnejših objektov v naši državi opremljeno z 2000 indikatorji elektronski nos in 6000 avtomatskimi termičnimi indikatorji požara, kar predstavlja površino 250.000 kvadratnih metrov. Prav gotovo bosta hiter razvoj našega gospodarstva in vedno večja vrednost opreme narekovala še večjo vgradnjo naprav za avtomatsko javljanje požara.
K večji uporabi omejenih naprav v razvitih deželah je veliko pripomogel popust pri požarnih premijah, ki jih dajejo zavarovalne družbe vsem tistim, ki te naprave vgrajujejo v svoje objekte. Ta popust znaša v zahodni Evropi 35 do 40 % požarne premije. Zavarovalne družbe tudi kreditirajo nabavo teh naprav.
Tudi v tem pogledu je pri nas storjen že prvi korak naprej. Državni zavarovalni zavod priznava vsem tistim, ki imajo vgrajene take naprave, 10% nižjo požarno premijo, v primeru pa, da ima ta sistem izveden tudi prenos javljanja v javno gasilsko enoto, pa 15%.

[Lenek]

Matej si pa ateju arhiv vzel

[vinta]

Bravo Matej K. Dober prispevek oziroma analiza razvoja javljalnikov.
Pa še nekaj za Leneka, ata od Mateja ni strokovnjak na področju elektronike ampak sin Matej.
LP vinta

[Ndrej]

Zdravo.

Upam da pišem v pravo temo, drugače pa naj moderator premakne.

Na internetni strani Zarje Elektronike (http://www.zarja.com/) sem našel zanimiv članek o gasilnih sredstvih. Glavna tema pa govori o čimboljši zamenjavi za halon.

Članek si lahko snamete tukaj:

http://www.zarja.com/slo/downloads/033612A.zip


LP, Andrej

[Matej K]

Še drugi del zgornjega članka


Sistemi za alarmiranje javnih gasilskih enot

Za to potrebujemo:
Naprave za prenos alarma z mesta požara in napravo za sprejem alarma v gasilskem centru.
Cilj teh sistemov je čim hitrejši prenos javljanja požara do operativnih enot gasilske službe.
Alarm lahko posredujejo:
1. Naprave za avtomatski prenos in sprejem alarmnega signala iz naprav za avtomatsko javljanje požara, vgrajenih v posameznih objektih ( industrija, muzeji, itd);
2. javna omrežja za signalizacijo požara, ki jih sestavljajo ročni javljalniki požara, razmeščeni po ulicah, četrtih itd…
3. javno telefonsko omrežje-poziv s karakteristično številko.
Ad.1
Vsaka naprava za avtomatsko javljanje v zaključenih objektih ima lahko vgrajeno napravo:
a) za prenos alarma po fizični liniji, ki na posebnem sprejemnem tabloju v gasilskem centru signalizira optično in akustično. Prenos je mogoč na razdaljo do 10 km;
b) ki avtomatsko kliče preko javnega telefonskega omrežja kakarteristično številko gasilskega centra in ko dobi zvezo, s pomočjo miniaturnega magnetofona izdikitira npr. Požar v tovarni MTT« itd…
Prvi način ima enostavnejše naprave , zahteva pa fizično linijo, kar precej podraži celotno napravo. Ima pa to prednost, da je prenos neposreden.
V drugem primeru je naprava za oddajo signala zelo komplicirana in zato draga, ne pa zahteva pa posebne fizične linije, prenos je mogoč na večje razdalje. Prednost: sprejem alarma lahko posname magnetofonski trak v gasilski centrali.
Ad.2
Ta sistem zahteva lastno kabelsko omrežje. Vsak ročni javljalnik ima vgrajen mehanizem, ki se sproži s pritiskom na tipko javljalnika. Število impulzov odreja v sprejemni centrali, ki je locirana v gasilskem centru, lokacijo javljalcev. Poseben registrator registrira čas in lokacijo javljanja.
Na tak javljalnik lahko priključimo avtomatske naprave za javljanje požara posameznih objektov. Te v primeru alarma preko posebnega relejnega stavka prav tako lahko sprožijo impulzni mehanizem.
Ad.3

S pozivom karakteristične številke, ki je vnesena v vsak telefonski imenik, se lahko najavi požar z vsakim avtomatskim telefonom.
Zanesljivo dosežemo maksimalno hitrost alarmiranja še posebej pa selektivnost (točnost lokacije) z uporabo vseh teh načinov. Za važnejše objekte, ki so v bližini gasilskega centra in ki imajo lastne avtomatske naprave za signalizacijo požara, je primeren prvi način. Za važne objekte v večji oddaljenosti pa drugi način točke 1.
Javno signalno omrežje za javljanje požara je seveda zelo učinkovito, ker pa zahteva precejšno investicijo, ga prav zaradi tega v naši državi nima nobeno mesto.
Če hočemo uporabiti prej navedene sisteme za prenos alarma, moramo vgraditi v gasilskem centru (mesto javne gasilske enote) ustrezne naprave za:
Sprejem alarma
Registriranje alarma
Interno alarmiranje moštva.
Za sprejem alarmov in njihovo registracijo imajo te naprave:
Posebno telefonsko centralo, ki ima več linij , rezerviranih samo za sprejem telefonskih pozivov s karakteristično številko;
Magnetofon za snemanje teh pogovorov;
Sprejemno signalno tablo za optično signalizacijo alarma po načinu 1a;
Sprejemno centralo za javno omrežje signalizacije požara z registratorjem časa in lokacije javljanja-alarmiranja.
Za interno alarmiranje pa naprave za;
Avtomatski ali ročni prenos dospelih alarmov s posebno ojačevalno napravo in signalnimi zvonci pa tudi s sirenami;
Dajanje navodil za akcijo po istem omrežju;
Odrejanjem desetin moštva oziroma vozil, ki morajo v akcijo;
UKV povezavo med vozili v akciji in gasilskim centrom;
Blokiranje vozne poti gasilskih enot v mestih s semaforskimi napravami, ki jih je mogoče krmiliti iz centralnega mesta, tako da se v vozni smeri gasilskih enot vzpostavi zelena luč, vse vpadne ceste pa dobe rdečo luč itd.

Tudi omejene naprave že izdeluje domače podjetje ISKRA. Vgrajene so že v gasilskih domovih v Ljubljani, Mariboru, Kranju, Celju, Novem Mestu, Splitu. Izdelujejo pa projekte za gradnjo takih naprav še v gasilskih centrih v Beogradu, Zagrebu, na Reki itd.
Čeprav izgradnja sistemov, navedenih v tem članku, zahteva precejšna sredstva, si brez njih pri današnji stopnji proizvodnih sil ne moremo zamisliti uspešne borbe proti nevarnosti požara, kajti hitrost alarmiranja in s tem hitrost akcije sta prav gotovo najvažnejša elementa požarne verige.

Članek je iz leta 1964 (Gasilski vestnik)

[Matej K]

Da malo oživimo temo

Iz današnjega članka v Večeru:

Napačni signali sprožili požarne sisteme
Ob nedeljskem alarmu v Qlandii naj bi bili v regijskem centru zaman poskušali priklicati podjetje Sintal, ki varuje objekt

Varnostni sistemi so v zadnjem času nepogrešljiv del trgovskih centrov, z njimi pa so ponavadi povezane varnostne službe, ki hitro posredujejo v primeru alarma in podobnih situacij. Podobno bi moralo storiti tudi podjetje Sintal, ki varuje mariborski trgovski center Qlandia, kjer se je v nedeljo zvečer nekaj po 20. uri sprožil alarm. Dežurne službe omenjenega podjetja, ki bi aktivirala svojo enoto in jo poslala na kraj dogodka, pa v mariborskem regijskem centru niso mogli priklicati, so včeraj zapisali v dnevnoinformativnem biltenu Uprave RS za zaščito in reševanje.

Alarm je bil zelo moteč za stanovalce bližnjega blokovskega naselja, zato so v regijskem centru prejeli številne telefonske klice in pritožbe občanov. Včeraj so nam v centru za obveščanje dejali, da so jih o alarmu po telefonu obvestili občani, oni pa so nemudoma obvestili mariborske poklicne gasilce, ki so ugotovili, da ni nič narobe oziroma da ni požara, ampak da se je zgodila napaka v protipožarnem sistemu. Dodali so, da so klicali tudi predstavnike Sintala, vendar niso bili dosegljivi. Prav tako nimajo podatkov o odgovornih osebah podjetja, zato ne prevzemajo odgovornosti za nastalo situacijo.

Požarni alarm jim mora "sporočiti" alarmna centrala

Je pa predstavnike Sintala uspel priklicati vodja centra Qlandia Martin Petelinšek, ki nam je razložil, zakaj se je alarm sploh sprožil. "Sirene so se nenadno vklopile zaradi rahlega pojava korozije na kontaktorjih oziroma slabih spojev, ki so posledica zamakanja hitro po odprtju centra. Prihajalo je do napačnih signalov, ki so sprožili požarne sirene," razlaga Petelinšek in nadaljuje, da detektorji, ki so povezani z nadzornim centrom, niso zaznali nobene napake ali požara. Po njegovem je šlo je za "tehniškega škrata", ki so ga tehnične službe že odpravile. "Tisti trenutek, ko sem bil obveščen o prižganih sirenah, sem takoj vzpostavil zvezo s Sintalom, ki je imel svojo službo pri objektu že pet minut po mojem klicu in ugasnil sireno. Drži pa, da do Sintala obvestilo o alarmu ni prišlo," se čudi Petelinšek in poudarja, da varnost centra ni bila ogrožena.

Robert Pistopnik, predsednik uprave Sintala Maribor, pa pravi, da imajo objekt priključen na dežurni požarni center, zato se njih ne kliče po telefonu. Požarni alarm jim mora "sporočiti" alarmna centrala, požarni sistem pa naj bi po njegovih informacijah montiralo mariborsko podjetje Protect. "Če se sproži požarni alarm, mora alarmna centrala prek telefonske linije "poslati" našemu sprejemnemu centru informacijo, operater v varnostno-nadzornemu centru pa pošlje na kraj dogodka ekipo," razlaga Pistopnik in nadaljuje, da so imeli zadnji vlomni dogodek, na katerega so se odpravili, tega dne dopoldne. Protipožarnega alarma pa niso dobili javljenega, zato niso ukrepali.

"Zakaj nismo dobili informacije, je treba vprašati vzdrževalca sistema. Če ne dobimo obvestila, pač ne moremo na kraj dogodka," poudarja Pistopnik in še, da so Qlandio sicer obiskali, vendar so jih o alarmu obvestili prek telefona. Številka njihovega varnostno-nadzornega centra je namreč na voljo 24 ur na dan in je znana naročnikom ter določenim varnostnim službam.

Dva sistema težko zatajita

Tokrat požara k sreči ni bilo in pravočasna intervencija gasilcev ni igrala pomembne vloge, vendar Franc Robič, poveljnik mariborskih poklicnih gasilcev, pravi, da so na intervencijo vseeno odšli, četudi so kasneje ugotovili, da ni očitnih znakov požara. "S Qlandio Zavod za zaščitno in požarno reševanje Maribor nima sklenjene pogodbe o požarnem varovanju oziroma tako imenovanega avtomatskega sistema za odkrivanje in prijavo požara kot z drugimi podobnimi centri. Od njih imamo namreč tudi ključe in načrte, da lahko vanje tudi vstopimo," je pojasnil Robič in dodal, da so tokratno intervencijo opravili, ker jih je o požaru obvestil eden tamkajšnjih stanovalcev, ki je slišal sireno.

Sicer pa Robič Qlandii vseeno priporoča sklenitev tovrstne pogodbe o varovanju, saj bi s tem pridobili dragocene sekunde, ki so potrebne ob hitrih intervencijah v primeru požara. "Varnostne službe šele po prejemu požarnega alarma tega najprej preverijo in šele kasneje obvestijo gasilce oziroma pristojne službe," je povedal Robič in poudaril, da sklenitev pogodbe s poklicnimi gasilci ne pomeni tudi prekinitve pogodbe z varnostno službo. Če obstajata dva sistema, je po njegovem težko, da bi zatajila oba.

Včeraj smo poklicali tudi Protect, ki vzdržuje protipožarni sistem v Qlandii, da jih vprašamo o vzdrževanju protipožarnega sistema v trgovskem centru. Odgovorili so nam le, da potrebnih informacij ne bo mogoče dobiti, saj so vsi pristojni na terenu.


Vir: časnik Večer

[Matej K]

No to pa malo zbode v oči:

Iz gornjega članka:

Robert Pistopnik, predsednik uprave Sintala Maribor, pa pravi, da imajo objekt priključen na dežurni požarni center, zato se njih ne kliče po telefonu.

in še:
"Tisti trenutek, ko sem bil obveščen o prižganih sirenah, sem takoj vzpostavil zvezo s Sintalom, ki je imel svojo službo pri objektu že pet minut po mojem klicu in ugasnil sireno. Drži pa, da do Sintala obvestilo o alarmu ni prišlo," se čudi Petelinšek in poudarja, da varnost centra ni bila ogrožena.

[lazooo71]

Zanimivo in zelo znana zadeva

To da se je alarm oglasil in da na dežurni center ni prišla informacija pač pove da nekaj na prenosni poti od požarne centrale da dežurnega centra ni v redu. Po besedah v članku je bilo potrebno počakati da celoten objekt zgori pa bi mogoče nekdo ukrepal. Če zataji tehnika so tukaj še zemraj ljudi, ki pač pokličejo da je nekaj narobe, ker sirene tulijo v nedogled. Druga stvar pa je da so sistemi veliko krat slabo vzdrževani, tehnično nepregledani, nepopolna izvedba .... Vse je nekako vezano na stroške, samo če primerjamo stroške vzdrževanja in stroške ko ti celoten objekt zgori ????
Potrebno se je vprašati.

[@ndrey]

V zadnjem času veliko objektov za priključevanje alarmnih in požarnih central uporablja Telekomovo storitev infranet, preko katerega so vključene tudi nekatere poklicne gasilske brigade. V takem primeru, se požarni signal lahko prenese direktno na gasilce, pa še prenos je kontroliran -javi tudi ne delovanje komunikacije. Tako lahko gasilci hitro dobijo alarm (brez posredovanja varnostne agencije) in temu primerno hitro intervenirajo.