ALI JE TUDI GASILCE STRAH !?!

[gdemsa]

Jure živjo!

Ne nisem imel namena govoriti v imenu vseh ljubljanskih gasilcev. Sem pa v svojem stažu kot gasilec opazil to, da ne glede na to koliko hitimo na kraj intervencije, so pred nami tam v vsakem primeru (do sedaj) poklicni gasilci.
Hočeš nočeš si moramo priznati, da je v največji nevarnosti tisti, ki je prvi na kraju nesreče. Poleg tega pa tisti, ki so prvi na kraju intervencije (ne vedno) ampak v veliki večini primerov opravijo z deli, ki so najbolj nevarna in nato dodelijo ostala dela enotam ki pridejo na kraj intervencije za njimi - govorim za manjše intervencije.

V bistvu sem hotel v prejšnjem postu povedati to, da imamo v Ljubljani manjši privilegij, ki se imenuje Gasilska brigada Ljubljana in mogoče tudi zato občutimo manjši strah do intervencij kot enote, ki vedo, da bodo na kraju intervencije "same".

"Iz katere enote sploh si da morajo poklicni kolegi narediti vse kar je nevarnega namesto vas?"

PGD Ježica!!! Drugače je pa odvisno, kaj tretiraš kot nevarno. V vsakem primeru pa tudi v našem društvu primemo za vsako delo, ki nam je na intervenciji dodeljeno vendar do sedaj od nas še niso zahtevali kaj tako nevarnega, da bi pri izvajanju tega opravila občutil strah....

[Janez Tratnik]

V bistvu sem hotel v prejšnjem postu povedati to, da imamo v Ljubljani manjši privilegij, ki se imenuje Gasilska brigada Ljubljana in mogoče tudi zato občutimo manjši strah do intervencij kot enote, ki vedo, da bodo na kraju intervencije "same".

S tem se pa jaz strinjam. Imate privilegij, katerega v nekaterih ljubljanskih gasilskih društvih znate/znajo fino izkoriščat.

podpis:
poveljnik osrednje enote III. kat, kjer je prva poklicna enota oddaljena 45 km

[Jure Čokl]

In če na tvoje pisanje odgovorim da letos niti v enem primeru GBL na mestu intervencije ni bila pred nami (pa nismo imeli ravno 5 intervencij vsega skupaj)?

Pa niti slučajno ne mislim da so fantje z Vojkove počasni, ravno nasprotno. Samo Vižmarje (na primer, so enote ki so oddaljene še dlje) so pač daleč od centra in kljub še tako hitri vožnji mine vsaj 6-8 minut, preden so poklicni kolegi pri nas. Pa da se ne bomo narobe razumeli, z GBL sodelujemo zelo dobro in ocenjujem da jih v Ljubljani nujno potrebujemo. In priti v 6-8 minutah do nas tudi ni lahko. Ampak da pa oni naredijo vse kar je nevarnega, mi se pa odločimo kako nevarno se bomo šli gasilce, ta je pa malo trapasta, se ti ne zdi? Jaz bi članu naše enote ki takole razmišlja kratko malo priporočil naj raje začne zbirati znamke.

Gasilec je gasilec. Če govorimo o pravem gasilcu.

[Tomkat]

Bom še jaz navrgel nekaj svojega razmišljanja.
Kdor pravi, da je strah votel okoli ga pa nič ni, klati neumnosti.
Strah je. In strahu je več vrst.
Že pred mano ste ugotavljali, da tudi pri gasilcih in gasilstvu brez njega ne gre.
In le ta deluje na nas na vsaj dva načina. Lahko nas zablokira in iz nas ni ničesar koristnega, lahko postanemo celo breme ostalim.
Lahko pa nam da moči, da storimo kakšno stvar, ki jo običajno nebi zmogli. Torej nam je vzpodbuda.
Če je strah v mejah normale, in najbolje je tako, potem nas žene dalje in hkrati drži na "vrvici" pred početjem neumnosti in napak.
Osebno imam mogoče za sabo veliko premalo intervencij, da bi lahko posplošeno trdil koliko in kdaj me je strah.
Predvsem me je strah tega, da bi zaradi kakršnihkoli razlogov razočaral. Razočaral tistega, ki sem mu prišel pomagat, s tem pa tudi sebe.
Strah me je tudi tega, da me kdaj nebi bilo strah.

[MarkoŠ]

Mene je bilo nekaj časa strah ko sem opravljal različno gasilsko delo na višini, potem ko sem bil poškodovan na eni intervenciji.
Seveda samo v glavi, ko sem se pozdravil sem moral na eno streho in na enem požaru sem se moral spusti do mesta požarišča.
Ko je treba ne razmišljaš, kaj če nimam dobre roke ..., to sem letos razmišljal na IGU, ko sem se moral spustiti z stolpa.

Drugače me je nekaj časa mučilo a bom vredu organiziral gašenje oz. reševanje, da ne bom kje zamočil.

Dosti o tem sem preveč napisal.

[Janez Koncilija]

Če je strah v mejah normale, in najbolje je tako, potem nas žene dalje in hkrati drži na "vrvici" pred početjem neumnosti in napak.
Predvsem me je strah tega, da bi zaradi kakršnihkoli razlogov razočaral. Razočaral tistega, ki sem mu prišel pomagat, s tem pa tudi sebe.
Strah me je tudi tega, da me kdaj nebi bilo strah.

Zelo dobri in pametni razlogi. Strah v takšni obliki je ponavadi koristen, da stvari izpeljemo na čim boljši način.

Če pa se kdo junači, da ga ni strah, mlati prazno slamo in mogoče verjame sam sebi. Zame je verjetno največji tale, ki ga je že navedel Tomkat

Razočaral tistega, ki sem mu prišel pomagat

, oziroma ne bi mogel izpeljati naloge tako, da bi bilo posredovanje dovolj uspešno tudi za ocenjevanje po intervenciji.

LP

Janez

[GoGo]

No pa da še jaz povem nekaj malega. Ko mi zapiska pozivnik je vsekakor najprej prisoten adrenalin in seveda razmišljanje na to kaj se dogaja. Spet ko se peljem v avtomobilu je spet drugačni občutek, ko pa prispeš do kraja nezgode pa je seveda prisotni strah seveda na glede nezgode. Menim pa da je v vsakem gasilcu prisoten strah seveda glede na delo ko jo opravlja v določenem trenutko.

[Skavt]

Kdor pravi da ga ni nikoli strah laže ali pa je psihični bolnik. Strah je mareč eden od človekovih obrambnih mehanizmov.

[Glažar]

Pozdravljeni!
Glede straha je moje mnenje naslednje.
Po moje imamo vsi največji strah pred neznanim, pa naj bo to doma na cesti, za volanom v šoli in na koncu tudi pri intervenciji. Človek je pač tako narejen že od davnin.
Mene osebno je bolj strah zavedanja kaj se lahko zgodi v naši tovarni do takrat, dokler ne pridem na mesto nesreče, potem ta nivo straha upade, je pa še vedno prisoten, predvsem strah za sebe, gasilce, zaposlene in nenazadnje tudi za materialno dobrino, katero rešuješ.
Strah je dober motivator, če je v pozitivnem smislu, lahko pa tudi enostavno odpovemo - zmrznemo.
Moje mnenje je, da moramo biti pripravljeni in se pripravljati za velike stvari (nesreče), šele potem bomo lahko manjše stvari opravili nekako "rutinirano", ker če nam probleme naredi že en manjši požar kupice kartonov ali smetnjaka, kaj bo potem, ko bo na veliko zagorelo?

pa lep pozdrav iz zasavja!

[MVr]

Pozdravljeni1

Očitno si stvari ne razlagam tako kot večina, zato bi rad razumel, kje razmišljam drugače. Za mojo trditvijo, da me na intervenciji ni strah, še vedno trdim. Resnica pa je, da pa od piska pozivnika naprej do konca intervencije nisem ravnodušen - prisotna so različna psihična stanja, tudi čustva (odvisno od situacije na terenu, trenutnega psihičnea stanja,...), vendar ne strah. Mogoče pa si tega nočem priznati, ali pa si napačno razlagam tedanje osebno psihično stanje. Morda bom skozi debato v tej temi v prihodnje spremenil mnenje.

Lep dan še naprej!

Martin

[saxtenor3]

No pa da še jaz nekaj napišem! Po že kar zelo velikem številu intervencij (pa ne gasilskih) moram rečt da strah še vedno ostaja!!! Pa ni to strah neznanja ali nemoči, ampak strah pred neznanim....

Tudi moje starejše sodelavce sem povprašal malo o tem!Pa so mi skoraj vsi povedali podobno!Strah je bil in vedno bo.... In čisto malo straha v sebi imet je dobro. Saj ko pridem na kraj dogodka delam mirno in rutinirano ter po navodilih,ampak po poti na kraj dogodka pa srce kr pošteno razbija.
Na mestu dogodka pa so potem drugi problemi ko bi rad čimprej in čimboljše pomagal in adrenalin naredi svoje,strah po malem izgine in to je potem trenutek v katerem se zgodi največ poškodb oz. nespametnih potez... In zato STRAH NAJ BO in naj nebo nikogar tega sram priznat!

In mislim da tisti katero bo to zatajil je ali lažnivec ali pa robot.....

[saxtenor3]

Pozdravljeni1

Očitno si stvari ne razlagam tako kot večina, zato bi rad razumel, kje razmišljam drugače. Za mojo trditvijo, da me na intervenciji ni strah, še vedno trdim. Resnica pa je, da pa od piska pozivnika naprej do konca intervencije nisem ravnodušen - prisotna so različna psihična stanja, tudi čustva (odvisno od situacije na terenu, trenutnega psihičnea stanja,...), vendar ne strah. Mogoče pa si tega nočem priznati, ali pa si napačno razlagam tedanje osebno psihično stanje. Morda bom skozi debato v tej temi v prihodnje spremenil mnenje.

Lep dan še naprej!

Martin

Nisem ravno psiholog ampak tudi menjavanje čustev in razpoloženj med intervencijo je neke vrste strah..... Kaj pa če te strah priznati da te je strah

[dollar]

Ko zapiska pozivnik ti požene adrenalin, ko sedeš v OA in se pelješ v GD je napetost, sedeš v gas.vozilo in ga pelješ na mesto intervencije je pa že mešanica vsega skupaj vključno s strahom!
Moje mišlenje! LP Robi

[Janez Koncilija]

Resnica pa je, da pa od piska pozivnika naprej do konca intervencije nisem ravnodušen - prisotna so različna psihična stanja, tudi čustva (odvisno od situacije na terenu, trenutnega psihičnea stanja,...), vendar ne strah. Mogoče pa si tega nočem priznati, ali pa si napačno razlagam tedanje osebno psihično stanje. Morda bom skozi debato v tej temi v prihodnje spremenil mnenje.

Lep dan še naprej!

Martin

Mogoče lahko besedo strah zamenja beseda tesnoba, pa smo verjetno že bližje.

LP

Janez

[ANDY]

Jaz bi članu naše enote ki takole razmišlja kratko malo priporočil naj raje začne zbirati znamke.

Gasilec je gasilec. Če govorimo o pravem gasilcu.

TUDI gasilci zbiramo znamke, jaz jih že 30 let in tudi gasilec sem že 30 polnih let. Imam jih nekaj čez 5000 in med njimi je kar precej GASILSKIH na katere sem še posebaj ponosen.

Pa imam znamke in gasilstvo vsako po svoje rad.
Pa kar nekaj filatelistov je na tem forumu. Kakor tudi kuharjev. Pa smo še vedno gasilci
Jure Jure