Kot zanimivost:
Na sistem za zgodnje odkrivanje in javljanje požara se da priključiti senzor za detekcijo prisotnosti vode. Npr v prostorih kamor navadno ne hodimo dosti (arhivih,itd) se namestijo ob radiatorjih oz na mestih kjer lahko pričakujemo vdor vode posebni senzorji, ki zaznavajo prisotnost vode. In ko zazna vodo se sproži alarm in potem lahko ukrepamo preden nastane še večja škoda.
Ni bogat tisti ki ima, ampak je bogat tisti ki da!
Vsega ne morem vedeti, toda o vsem nas lahko poučijo.
Prilagam dve slikici. Na eni slikici je loputa odprta na drugi pa zaprta. Te lopute so nameščene v garažni hiši. Aktivirajo se ob drugem alarmu požarne centrale. Na to požarno centralo so priključeni optični javljalniki, ročni javljalniki in javljalniki CO. Ko pride do drugega alarma požarna centrala sproži releje, ki spustijo za par sekund napetost na lopute. Na loputi je poseben magnet in ko dobi to napetost magnet začne delovat in izmakne zatič. Ko se zatič izmakne se loputa odpre. Hkrati se aktivira drugi rele, ki požene elektromotorje, ki začno vleči zrak ven. Torej ima ta sistem (lopute)dvojno funkcijo. Ob požaru nam odstranjuje dim, ob preveliki koncentraciji CO pa tega. Lopute je treba zapreti ročno. Ker je v eni etaži kar dosti loput in zaradi lažje preglednosti stanja loput je zraven požarne centrale omara z lučkami, ki nam prikazujejo odprtost loput. Na loputi je dodano posebno električno stikalo, katero nam prižiga lučke.
No poizkušal sem bom izvedet še kaj o tem sistemu ali podobnem.
Priponke
zaprta loputa
Ni bogat tisti ki ima, ampak je bogat tisti ki da!
Vsega ne morem vedeti, toda o vsem nas lahko poučijo.
Pomembnost požarnih sistemov so prvič spoznali ob velikem londonskem požaru leta 1666. Neposredno po požaru so se pojavili tudi prvi znani požarni sistemi: Celulidni trak, ki je bil na eni strani fiksiran na steno, je potekal pod stropom skozi vse prostore v etaži (skozi posebne odprtine v stenah) na koncu pa je bil speljan preko škripca in obtežen z utežjo. Pod utežjo je bil postavljen zvon. V primeru požara bi se trak vnel in pretrgal, utež pa bi padla na zvon in o požaru obvestila ljudi v nadstropju. Torej požarni sistemi niso nič novega.
Ni bogat tisti ki ima, ampak je bogat tisti ki da!
Vsega ne morem vedeti, toda o vsem nas lahko poučijo.
Požarni sistemi v objektih brez stalnega dežurnega mesta je brez pomena, če se alarmni signal v času odsotnosti ljudi ne prenese avtomatsko na alarmni sprejemni center. V kolikor je stalno dežurstvo zagotovljeno, avtomatski prenos alarmnega signala ni potreben.
Sprejemna naprava v sprejemnem alarmnem centru mora takoj javiti prekinitev povezave ali druge napake pri prenosu signalov. Izjemoma je dovoljen prenos z objektov, kje ni velike ali zelo velike požarne ogroženosti tudi s sistemi, ki lahko signalizirajo napako največ v štirih urah.
Prenos po nadzorovanih linijah.
Dolgo časa je bil edini priznani način prenosa požarnega alarmnega signala na sprejemni center preko stalno nadzorovane linije.
• V Sloveniji se je uveljavil sistem TUS, ki omogoča uporabo telefonske linije za normalen telefonski promet, istočasno pa na višjih frekvencah prenaša podatek o normalnem stanju požarnega sistema oz motnji ali požarnem alarmu. Sistem ima omejen domet, samo v okviru ene poštne centrale. V poštni centrali je potrebno vgraditi posebne filtre, pri večjih sistemih pa je vgrajen tudi koncentrator, ki je z digitalno komunikacijo povezan z sprejemnikom v sprejemnem centru. Sprejemni centri za sistem TUS obstajajo v večjih mestih v Sloveniji in sistemi še vedno zanesljivo delujejo.
• V zadnjem času Telekom Slovenije vzpostavlja sistem ultranet. Sistem omogoča digitalno komunikacijo med končno točko uporabnika (pož. centralo) in poštno centralo, v kateri je koncentrator in usmerjevalnik, s katerim se signali končni uporabnikov usmerjajo na različne sprejemne centre. Sistem je v fazi uvajanja in bo še verjetno nekaj časa potrebno, da se bo uveljavil kot univerzalni sistem za prenos alarmnih signalov c celotni Sloveniji. Sistem je zmogljivejši saj omogoča prenos velike količine podatkov na velike razdalje.
Prenos z avtomatskimi telefonskimi pozivniki
Po vzpostavitvi večjega števila sprejemnih centrov za vlomne alarme, ki so povezani s centrom za avtomatskim telefonskim pozivnikom in potem, ko so ti centri začeli sprejemati tudi požarne alarme, se je tehnika pričela uvajati tudi za prenos požarnih alarmov. V Sloveniji je uveljavljen predvsem prenos z Contact Id protokolom, ki ga podpirata Ademco inDsc v zadnjem času pa tudi Zarja. Požarna centrala mora zagotavljati testni prenos vsaj 4 ure po zadnjem prenosu (testnem ali alarmnem), sicer sprejemni center javi motnjo na prenosu.
Prenos po zahtevah CFPA – Evropska konfederacija organizacij za zaščito pred požarom ( Confederation of Fire Protection Association in Europe) in sicer velja za hotele:
Zahteve CFTA dopuščajo možnost avtomatskega prenosa alarmnih signalov na lokalno gasilsko brigado zaradi hitrejšega posredovanja v primeru požara. V Sloveniji je v pripravi pravilnik*, ki bo opredeljeval način prenosa in pogoje za sprejemne centre, ki bodo poleg gasilcev lahko sprejemali tudi požarne alarme. Po dosedanji praksi je možno dobiti potrdilo o brezhibnem delovanju le , če je ob centralni napravi za javljanje požara zagotovljeno 24 urno dežurstvo ali pa je izveden avtomatski prenos alarmnega signala do gasilcev po nadzorovanih linijah (TUS sistem ), izjemoma z avtomatskim telefonskim pozivnikom.
CFTA pa zahteva, da mora obstojati enostavna in zanesljiva možnost pozivanja gasilcev preko javne ali direktne telefonske linije ali na nek drug zanesljiv način. V bližini mesta, od koder se gasilce lahko pokliče, morajo biti jasno napisana navodila in v primeru povezave preko javne telefonske linije tudi tel. Številka.
*Mogoče je že v veljavi ne vem kdaj je bilo to zapisano.
Ni bogat tisti ki ima, ampak je bogat tisti ki da!
Vsega ne morem vedeti, toda o vsem nas lahko poučijo.
Zadnje časa opažam da postajajo javljalniki požara vsestranski, sploh pri odkrivanju kje pušča streha.
Pri zadnjem obilnem deževju smo imeli kar nekaj situacij, da nam je voda zalila javljalnik in je že kazalo motnjo. In je že odkrita lokacija puščanja vode v kolikor že ni očitno da pušča. Ampak najbolj zanimivo je bilo to, da se skoraj nikjer ni noben kaj ekstra obremenjeval da pušča streha. Krpo spodaj in čakaj na sončne dneve. Potem pa nekega dneva
Ni bogat tisti ki ima, ampak je bogat tisti ki da!
Vsega ne morem vedeti, toda o vsem nas lahko poučijo.
Matej K, naj ti povem, da tole, kar si objavil na zgornji sliki, sploh ni redek pojav v najrazličnejših objektih, predvsem v majhnih čajnih kuhinjah, ki jih zaposleni uporabljajo kot kadilnice .
Pa še nekaj besed o linijskim termičnem detektorju-termični kabel
Termični kabel je linijski termični detektor za fiksno temperaturo, ki ga sestavljata dve sukani žici , med katerima je temperaturno občutljiva izolacija. Žici sta sukani na tak način, da med njima stalno obstoja sila, ki ju želi kratko sklenit. Proti zunanjim vplivom sta zaščiteni z zunanjim plaščem različnih izvedb. Ko temperatura preseže tovarniško določen prag, izolacija popusti in med žicami nastane kratek stik. Torej deluje termični kabel po principu stikala. Kabel se z enostavnimi sponkami priključi na običajne vrste kabla, ki se uporabljajo za priklop na centralo. Temperatura delovanja je tovarniško določena z izbiro izolacije in se izbere pri naročilu.
Termični kabel se uporablja pri: kabelskih policah, transportnih trakovih, električnih krmilnih in razdelilnih omaricah, močnostnih transformatorjih, visokih regalnih skladiščih, letalskih hangarjih, rezeoarjih goriv, predorih, eksplozijsko ogroženih objektih, itd.
Kabel je potrebno izbrati glede na najvišjo temperaturo okolice, pri tem naj bo temperatura delovanja kabla vsaj 30°C višja.
Celotna dolžina termičnega kabla je lahko največ 1000m, odvisno pa je tudi od lastnosti centrale, na katero je priljučen.
Preizkus delovanja se navado izvrši tako, da se na kratko sklene linijski zaključni upor v priključni dozi. Centrala mora v tem primeru javiti požar.
Priponke
en kos termicnega kabla
Ni bogat tisti ki ima, ampak je bogat tisti ki da!
Vsega ne morem vedeti, toda o vsem nas lahko poučijo.
. 
